s

Zakaj o hrani vemo precej manj kot pred 100 in več leti?

Nekateri se boste ob tem vprašanju začudili, češ kako to mislimo, spet drugim bo takoj jasno, da smo z vsem napredkom pri hrani stopili nekaj korakov nazaj in ne naprej. Čeprav se ob vsej tej tehnologiji to morda sliši čudno, pa je vendarle dobro pogledati tudi drugo plat zgodbe …

Na prevzemih naših paketov ob petkih in sobotah se pogosto zgodi, da s člani kdaj pa kdaj rečemo zanimivo besedo na temo hrane, današnji mentaliteti glede hrane, navadah potrošnikov in še marsikaj drugega, kar je tisti trenutek aktualno in je predmet zanimive razprave.

Ta teden je z enim izmed članov beseda nanesla na temo današnjih diet, hranjenja ljudi in na splošno vsega, kar ljudje povezujejo z besedo hrana. V celoti smo se bolj ali manj strinjali glede vsega, toda zares zanimiv del pogovora je prinesla trditev, da o hrani danes ob vsej tej tehnologiji pravzaprav vemo manj kot pred 100 in več leti.

Zakoni narave za ljudi danes ne veljajo več

Če si nekoč hotel hrano, si jo mogel najprej najti/uloviti/pridelati. Človek je moral vse napore (ja, moral je sprva porabiti energijo) vložiti v to, da je nabral oz. ulovil hrano. Ni gledal, ali je beljakovinska, maščobna ali polna z ogljikovimi hidrati (OH), ker za to preprosto ni imel časa. 

Ob pomanjkanju vse te tehnologije, ki jo imamo danes, se je raje učil od okolice, živali in narave. Tako je hitro ugotovil, kaj vse sme pojesti, pri tem pa se ni oziral na to, ali ima zadosti kalorij in številnih drugih komponent današnje definicije 'zdrave prehrane'.

Marsikatera znanja so se preselila iz roda v rod, samo ob današnji tehnologiji in impulzivnosti potrošnikov ta znanja tonejo v pozabo, s tem pa tudi naše poznavanje hrane, narave in tudi nas samih.

Za človeka je pred 100 leti veljal zakon narave in res je, človek je bil takrat večkrat lačen kot sit. Prav tako ni imel časa secirati hrane, skrbeti za zadosten vnos vitamina C, se posvečati raznim dietam itd., ker je bil preprosto osredotočen na tisti najpomembnejši cilj – preživeti. Zaupal je naravi, saj je vedel, da mu drugega ne preostane in da narava piše svoje zakone – pa naj bo pri tem še tako kruta.

Kaj pa danes?

V vsem tem času niso ljudje v tehniki toliko napredovali, kot so v preteklih 100 letih. In to na žalost velja tudi za hrano. V današnjem času želi preživeti tudi naše telo, ko se bori v tej poplavi strupov, E-jev, aditivov, konzervansov, barvil in vsega, kar dandanes lahko najdemo v naši hrani.

Danes smo (žal ali na srečo, kakor za koga) edina bitja na Zemlji, ki so si hrano iznašli kar sami in jo tudi sami izdelujemo. Na nek način smo se postavili nad naravo in si kot nekakšni bogovi razlagamo, koliko kalorij moramo zaužiti, koliko holesterola smemo imeti, katera (super)živila jemati itd. Pa čeprav o tem, kar govorimo, pravzaprav nimamo veliko pojma.

Če bi imeli prav, prebivalci Azije ne bi bili tako suhi, pa čeprav pojedo v povprečju 4-5 krat več kalorij kot Zahodnjaki, o holesterolu ne bi govorili kot nujnem sovražniku, če bi vedeli, da bi brez njega v telesu precej hitreje umrli, ne bi govorili o goji jagodah, chia semenih in še drugih eksotičnih superživilih, če bi vedeli, da so superživila jabolko, jajce, gozdne jagode itd. in jih najdemo vsepovsod okoli nas (pa še precej bolj poceni so za nas).

Ko se ozreš naokoli in pomisliš, je marsikaj bolj jasno …

Ko se sprehodiš kot opazovalec po trgovini, hitro ugotoviš, da je 95% vseh izdelkov v trgovinah popolnoma nepotrebnih in pri katerih je edini cilj prodaja in zaslužek. V lekarnah ponujajo samo še ekstrakte raznih zdravilnih rastlin in zelišč v obliki 'mrtvih' tabletk in praškov. Na vsakem koraku prodajajo čudežne izdelke, ki zdravijo vse tiste bolezni, ki jih 'izdelki iz narave' preprečujejo. 

Kljub vsem tehnološkim iznajdbam pa še vedno malo vemo o naravi, človeku in hrani. Dejstvo je, da je veliko stvari pri prehrani in telesu še neraziskanih; npr. ni znanstvenika na tem svetu, ki pozna popolnoma vse sestavine jabolka - kako naj potem vemo, kakšen učinek ima jabolko na telo? 

Marsikje lahko preberete, da imata camu camu, acai jagode in ne vem kaj še vse največ vitamina C (jabolko se pogosto sploh ne omenja kot sadež z veliko vitamina C), redko pa le kdo pove, da še dandanes raziskujejo snovi v jabolku (torej jih še vedno ne poznajo), ki podeseterijo učinek in absorpcijo vitamina C v telesu. Vse več raziskav je na primer ugotovilo, da so ob zaužitju navadnega jabolka našli v telesu precej več antioksidantov kot pa pri zaužitju superživil v obliki tablet in praškov. 

Ne potrebujemo super tehnologije, da ugotovimo ...

Ob prelomu tisočletja so številne države po svetu z dvignjenimi rokami pozdravile napoved, da zaradi tehnologije ne bo več toliko lakote na tem svetu. In res - z uporabo umetnih gnojil, dodatkov, strupov itd. se je količina pridelane hrane precej povečala.  Hrana se je začela pridelovati na ogromnih super rastlinjakih, kjer rastline zrastejo tudi do 4-krat hitreje kot je to običajno. 

Čas rasti vrtnin se je ob pridelavi brez zemlje in z dodajanjem kemikalij tako res bistveno skrajšalo. Ljudstvo je sito, toda račun za to na koncu plača telo, ki poje in prebavi to hrano. Zato ne preseneča, da so hormoni vse večjega števila ljudi v popolnem razsulu. Danes stežka najdemo osebo, ki bi ji ščitnica delovala normalno. Da ne omenjamo številnih bolezni, ki drastično naraščajo iz leta v leto. Kar precej visoka cena za to, da smo 'siti', se vam ne zdi?

Da vam končno odgovorimo na v naslovu zastavljeno vprašanje …

Okus današnje hrane nikakor ni enak kot pri naravno pridelani hrani. Tisti, ki imate svoje vrtove, bi lahko rekli, da v bistvu ni niti podoben. Danes sta zelenjava in sadje iz trgovine precej vodena in brez intenzivnejšega okusa. Tudi meso nekako ni več takšno kot včasih, saj so poznani številni triki mesne industrije, ki živino pred zakolom napojijo z vodo, da je meso težje in posledično dražje.

Zakaj torej o hrani vemo precej manj kot pred stotimi in več leti? Ker pred stotimi leti nikoli ne bi jedli take hrane, ki se jo danes ponuja vsepovsod … Ker so se zagotovo bolj zanašali na telo in brbončice, kot se mi danes. In navsezadnje ker tudi mi najbrž ne bi jedli tega, če bi se na lastne oči prepričali, kako pride hrana na naše krožnike!

Prijava na e-novice

Facebook

s