Da imate pri nakupu tune le eno tretjino možnosti, da je kupljena riba res tuna, je zagotovo zaskrbljujoče.
V Združenih državah Amerike se z ribami odvija podobna zgodba kot s konjskim mesom v govejih izdelkih. Ker »navadni« potrošniki nimamo dovolj znanja, da bi znali ločiti med različnimi vrstami rib, se nam proda najcenejšo, medtem ko se na embalažo napiše ime najbolj popularne.
Pri nas take raziskave ne opravi nihče, zato smo varni. Saj veste, kaj pravijo - kar ne veš, ne boli.
Mednarodna organizacija za ohranjanje oceanov ter zaščito morskih ekosistemov in ogroženih morskih vrst – organizacija Oceana – je med leti 2010 in 2012 spremljala svetovno raziskavo največje ti. »goljufije morske hrane«. Na podlagi več kot 1200 vzorcev morskih živil iz 21 držav, natančneje 674 maloprodajnih trgovin, so preverjali, ali so morska živila pravilno označena.
Rezultati DNK testov so pokazali, da je bila glede na smernice ameriške administracije za hrano in droge (U.S. Food and Drug Administration – FDA), kar tretjina vseh testiranih vzorcev napačno označena.
Najpogosteje so se različne vrste rib prodajale kot tuna (59 % ustrezno) in hlastač (87% ustrezno).
Večino vzorcev obeh vrst so prepoznali z DNK analizo, medtem ko je bila na deklaracijah zapisana neka druga vrsta rib. Pravzaprav je bilo samo sedem rib izmed 120 vzorcev kupljenih kot rdeči hlastač, dejansko rdeči hlastač. In ostale? Preostalih 113 vzorcev so bile torej druge vrste rib.
Ugotovitve organizacije Oceana so dober pokazatelj, da se mora tak poglobljen, izčrpen a še vedno zelo preprost nadzorovalni sistem, uveljaviti ne le na mednarodni, temveč tudi na nacionalni ravni.
Obenem pa je potrebno z državno uveljavitvijo obstoječih zakonov res poostriti nadzor tudi naše morske hrane za zavajajoče deklaracije in se na takšen način izogniti novim skrb vzbujajočim trendom goljufanja.
Vir: Oceana.org
