Kako se počutite v vlogi ene od redkih strokovnjakinj v Sloveniji, ki že 15 let javno razkriva drugo plat cepljenja? Se je v letih, odkar opozarjate, da cepiva poškodujejo imunski sistem in zdravje otrok, kaj bistvenega spremenilo?
Počutim se osamljeno. Še vedno (smeh). Zelo sem vesela, da so se okrepila starševska gibanja. Pogrešam pa zdravnike, ki bi si upali na glas povedati svoje zadržke, saj vem, da jih imajo. Na tem področju sem aktivna od leta 1999, ves čas srečujem strokovnjake, ki so zaskrbljeni, pogovarjamo se o tem, toda javno nočejo nastopiti.
Torej so med zdravniki, biologi, kemiki ljudje, za katere veste, da imajo stališča, povsem sorodna vašim, vendar jih zaradi določenih razlogov ne želijo povedati? Koliko jih je?
Seveda so taki. V Sloveniji jih je še vedno peščica, čeprav bistveno več kot včasih. A se skrivajo, sploh zdravniki.
Kako utemeljijo, da se skrivajo?
Gre za dve dilemi. Po dolgoletnih izobraževanjih bi bilo vsakemu posamezniku zelo težko priznati, da je bil zaveden. Sama sem potrebovala pol leta, da sem prišla k sebi po tem, kar sem odkrila v znanstvenih študijah. Težko je, tedaj si lahko rečeš samo: »Toliko časa sem študirala, zdaj pa si lahko veliko znanja zataknem za klobuk.« Tak korak je za pediatra, ki je leta in leta cepil, še težji. Stopiti mora nazaj in si izprašati vest. Tudi sama sem si jo morala. Spraševala sem se, kaj sem naredila svojemu otroku, ko sem dopustila cepljenje.
So med pediatri taki, ki dejstva o cepljenju res dobro poznajo, torej tudi drugo plat?
Oja, sem jih že srečala, čeprav so redki. Kolikor sem seznanjena, imajo bodoči zdravniki na Medicinski fakulteti le eno uro predavanja o cepljenju. Zdravnike se v povezavi s cepljenjem javno prikazuje kot strokovnjake, toda večina o tem ne ve tako rekoč ničesar. Kar bi jim lahko pomagalo pri seznanjenju, je njihova praksa. Toda izkušnje iz prakse so zavrgli in se podredili doktrini. Menim, da si večina pred drugo platjo cepljenja zakriva oči. Lahko jih razumem, narediti ta korak je res težko.
Zanimivo je, da v tujini, denimo v ZDA, v Nemčiji, Avstriji, srečamo pediatre, ki odkrito povedo, da nič več ne cepijo otrok ali pa staršem predstavijo celovito sliko in jim prepustijo odločitev. Zakaj pri nas ni tako?
Zaradi ceha, ki je tako močan, da na grmadi zažge vsakega zdravnika, ki bi hotel razmišljati s svojo glavo. Mislim, da razmere v zdravstvu trenutno niso naklonjene nobenim aktivnostim in nobeni miselnosti, ki se le malenkost oddaljuje od uradne doktrine.
Ste doživljali pritiske in osebne diskreditacije zaradi stališč, ki jih zastopate?
Presenetljivo, da je bilo tega v vseh letih zelo malo. Pričakovala sem bistveno večje pritiske in diskreditacije, sploh na začetku. V pogovorih z večino strokovnjakov sem dejansko dobro prišla skozi. Ko imaš osebni stik in začneš razpravljati, ko vidijo, da res veš, o čem govoriš, se hitro umaknejo in težav v komunikaciji ni.
Celoten intervju si lahko preberete tukaj.
