Vedno več je ljudi s prekomerno telesno težo, ki pa se na vsakemu posamezniku kaže na drugačen način. Pri moških so pokazatelji debelosti po navadi maščobne blazinice okoli trebuha, kar mnogi poimenujejo kar jabolčna debelost, medtem ko se pri ženskah debelost kaže okoli bokov in zadnjice, kar poimenujemo ''hruškasta oblika''.
Ljudje se najpogosteje zatekamo k raznim shujševalnim kuram, ki jih lahko najdemo skoraj že na vsakem koraku. Tega pa se še predobro zaveda tudi industrija, ki si na račun bolezni prekomerne teže polni žepe (prehranska dopolnila, diete, razni obliži …) pod pretvezo hitrega shujšanja s 'čudežno' sestavino, ki jo je moč dobiti le pri njih – za plačilo seveda.
Ločevalne diete in prilagojeni jedilniki le z določenimi vrstami hrane ob točno določenem zaporedju (npr. en teden so obroki sestavljeni samo iz ogljikovih hidratov naslednji teden pa le iz beljakovin) vlivajo upanje obupanim ljudem, ki želijo shujšati. A kaj ko so rezultati kratkoročni.
Zanimiv je denimo podatek nedavne raziskave, ki je razkrila, da po prvih 12 mesecih od začetka shujševalne terapije kar 92 odstotkov udeležencev pridobi težo nazaj. Mnogi postanejo celo debelejši kot so bili prej. Iz tega sledi, da naj se osebe, ki hujšajo, posvetijo bolj času po hujšanju kot času med hujšanjem. Če torej gledamo na debelost kot na bolezen, je velika verjetnost, da se bo bolezen ponovila.
Zgolj za primerjavo – pogosteje se bolezen ponovi le še pri bolnikih s sindromom odvisnosti od alkohola. Prav tako je debelost za kajenjem na drugem mestu med odpravljivimi dejavniki tveganja za bolezni srca in ožilja, ki so glavni vzrok umrljivosti sodobne civilizacije.
»Več daj nase, kot pa vase« in »ena ura aktivnega treninga na dan ali 24 ur obremenjevanja zaradi debelosti?« … Takšni in drugačni očitki so ljudem s prekomerno težo zelo dobro poznani. Toda kaj sploh je debelost? Pa si najprej poglejmo definicijo te besede, ki jo imajo mnogi za nerešljivo epidemijo sodobnega časa.
· Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) definira debelost kot preobilico telesne maščobe, ki ima negativno posledico za zdravje. Toda v zadnjem času mnogi za debelost raje kar uporabljajo t.i. indeks telesne mase (ITM), ki kaže odnos med telesno težo v kilogramih in kvadratom telesne velikosti v metrih.
· Ameriški Nacionalni inštitut zdravja (NIH) ocenjuje, da ima več kot polovico odraslih prebivalcev ZDA prekomerno telesno težo (opredeljeno kot indeks telesne mase med 25 in 30). Precejšnje število teh ljudi je debelih (opredeljeno kot ljudje, ki imajo ta indeks nad 30).
In kar je še bolj skrb zbujajoče – epidemija debelosti močno vpliva na otroke, saj naj bi se po podatkih NIH v zadnjih dveh desetletjih število predebelih otrok kar podvojilo. Z debelostjo pa vse bolj narašča število obolelih za diabetes tipa 2 in presnovnega sindroma.
Vzporedno z debelostjo pa narašča tudi sladkorna bolezen tipa 2, ki dobiva zastrašujoče razsežnosti. Projekcije napovedujejo, da bo v ZDA do leta 2020 kar 45% prebivalcev debelih (z indeksom telesne mase čez 30 kg/m2). Debeli ljudje imajo prav tako večjo verjetnost za srčno-žilne bolezni in prav tako pojavnost arterijske hipertenzije.
Debelost med drugim vse bolj povezujejo z nekaterimi vrstami raka, žolčnih kamnov, motenj dihanja, artroze velikih sklepov, hipertrofije srčne mišice in srčnega popuščanja.
Ker smo podali le podatke za ameriško populacijo, pa poglejmo ta isti podatek še za Slovenijo – na slovenskih tleh je kar 54% odraslih v starostnem obdobju od 25 do 64 let čezmerno prehranjenih (indeks telesne mase nad 25), od tega kar 15% vseh oseb velja za debele. In kar je še huje, vse pogosteje se pojavlja tudi pri otrocih in mladostnikih.
Brez dvoma debeli ljudje potrebujejo več gibanja in bolj uravnoteženo prehrano. Toda poleg tega je prav tako potrebno razumevanje bioloških in hormonskih sprememb, ki so osnova debelosti med odraslimi v času staranja. Dejstvo je, da pride v času staranjado fizioloških sprememb, ki spodbujajo pridobivanje telesne teže. Med njimi so hormonske spremembe in spremembe v načinu procesiranja hranil v naše telo.
Inzulinska past
Raziskave v prehranski stroki so jasno dokazale, da je glavni 'krivec' za pridobivanju telesne teže hormon imenovan inzulin. Slednji nastaja v trebušni slinavki, njegova primarna naloga pa je nadzor krvnega sladkorja (glukoze) tako, da v celice dovaja glukozo, ki za njih predstavlja 'gorivo'. Inzulin na ta način spravlja sladkor v mišice in shranjuje maščobe na boku.
Mati narava nam je v telo pred mnogimi leti vcepila natančna navodila za našo presnovo. Toda kaj ko človek že nekaj stoletji to preprosto zanemarja in naši presnovi posiljuje z umetno proizvedenimi sladkorji, belo moko, poliranim rižem in ostalimi obdelanimi oz. rafiniranimi živili. Vsakič, ko zaužijemo tako imenovane 'hitre' ogljikove hidrate, se trebušna slinavka prestraši in v našo kri pošlje ogromno količino hormona inzulina, zaradi katerega se začnemo vse bolj rediti.
Konkreten primer
Predpostavimo, da smo ravnokar pojedli 'hitre' ogljikove hidrate pomešane z maščobo (denimo ocvrt krompirček s kečapom ali poliran riž s smetano). Sladkor na ta način hitro švigne v kri in raven sladkorja v krvi drastično naraste. To prestraši trebušno slinavko, ki hitro izloči inzulin – hormon, ki uravnava krvni sladkor.
In kako inzulinu uspe znižati raven sladkorja? Na pomoč hitro pokliče mišičje in zabrusi, naj si čim prej postreže s čim sladkim. Mišičje ta ukaz takoj izpolni in to na tak način, da zaradi tega sladkor poide tudi možganom, zaradi česar postanemo hitro utrujeni. Raven sladkorja hitro pade pod začetno raven, v nas pa že začne tleti želja po nečem sladkem. Prav zato hitro in brez kakršnih koli zadržkov ugriznemo v tablico čokolade, krvni sladkor zopet švigne navzgor in zgodba se ponovi …
Marsikdo zagotovo ve, da živila z visokim glikemičnim indeksom (grozdni sladkor, bel kruh, pokovka, sladkor oz saharoza, biskvit, bele testenine, banane itd.) redijo in povečujejo tveganje za nastanek sladkorne bolezni. Če ta živila kombiniramo z mastnimi živili, inzulin pošlje maščobe iz hrane ravno tja, kamor ne želimo – v maščobne celice. Tam se maščoba le kopiči in skladišči, saj v maščobnih celicah ni 'pečic', ki bi to maščobo kurile. In to se vseskozi dogaja, dokler inzulin upravlja s presnovo in maščobo zapira v maščobne celice, ki telesno težo potiska vse višje.
Pri starejših ljudeh pa se pojavi še en problem, ki je povezan z odpornostjo proti inzulinu, ki pogosto vodi v sladkorno bolezen. Kdor rad je veliko sladkega, na vso moč proizvaja hormon inzulin. Toda predvsem pri starejših ljudeh celice zaradi nenehnih inzulinskih dražljajev postanejo bolj odporne na učinke inzulina. To poskuša trebušna slinavka nevtralizirati tako, da proizvodnjo inzulinskih receptorjev še bolj pospeši, saj želi na ta način celice prepričati, da sprejme sladkor, ki v krvi v prevelikih količinah nevarno pluje in uničuje živce in drobne krvne žilice. Ko prevelika količina sladkorja dlje časa v krvi neprestano meša štrene, zdravnik ugotovi, da se je razvila sladkorna bolezen …
